Včasih sem nosila zapestnico »Kaj bi Jezus storil«. Taborna tkana stvar je bila svetlo rdeča z belo izvezenimi črkami W.W.J.D. Ostal je na mojem zapestju skozi vsa leta moje zasebne katoliške srednje šole. Okoli vratu sem nosil tudi srebrn križ, vsako nedeljo sem hodil v cerkev, molil zjutraj in zvečer in se večinoma čutil globoko povezan s svojo vero. Potem sem šel na fakulteto.

Prvih nekaj tednov sem držal korak s svojo vero. Počutil sem se v stiku z Bogom in sem se obrnil k veri, ko sem bil preobremenjen. Toda postopoma so moje nedelje prehitela resno povečana delovna obremenitev, delo s krajšim delovnim časom in, iskreno, mačka. Do konca mojih štirih let se je vera počutila manj kot odloga od stresa in tesnobe in bolj kot sama nadležna navada. Prav tako sem se boril, tako kot mnogi mladi, da se povežem z vero zunaj verske ustanove.

Nikoli nisem čutil zamere do katolištva ali cerkvenih naukov; Počutila sem se ločeno. Pri verouku v moji osnovni šoli so nas učili, da smo kot Jezus. To je pomenilo sprejeti vsakogar ne glede na njihove razlike, obrniti drugo lice in predvsem ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe. Tako sem se pozneje v življenju znašel v nasprotju z zavračanjem cerkve, da prizna istospolne poroke, z njeno obsodbo splavov in z njeno zavračanjem ločitve. Zdelo se mi je arhaično in bolj kot karkoli drugega se mi je zdelo hinavsko. In tako, čeprav nikoli ne bi dokončno obsodil cerkve ali svoje vere, nisem naredil veliko za oživitev svoje vere.

V zadnjih letih sem ohranil glavne najemnike svoje krščanske vere v svojem srcu in se vedno identificiral kot oseba, ki močno verjame v Boga. Ta povezava ni nikoli trpela. Vedno sem vedel, da mi je bila moja krščanska identiteta pomembna, vendar se do zadnjih nekaj mesecev nisem zavedal, v kolikšni meri.

O porastu je bilo že veliko napisanega tesnoba ljudi v zadnjem času, in zagotovo nisem bil imun. Vsak dan sem čutil, da sem soočen z novo katastrofo: smrtjo in uničenjem v Siriji. Terorizem v Londonu. Streljanje na Elizejskih poljanah. Da ne omenjam trenutnega političnega tobogana. Zdelo se mi je, da je cikel novic tako naporen, depresiven in predvsem grozljiv, da sem se začel zavestno odklopiti.

VIDEO: Preveč družbenih medijev je povezano z izolacijo v resničnem življenju

Dolgo časa nisem vedel, kaj bi lahko naredil, da bi ustvarilo kakršen koli dejanski učinek ali spodbudilo kakršno koli spremembo. Toda ko sem nadaljeval s svojimi dnevi in ​​redno bil priča ljudem v jasni čustveni agoniji ali bral zgodbe o ljudeh, ki se bojijo izgube njihovo zdravstveno varstvo ali izgnanstvo iz države, se mi je pravkar zdelo, da je tisto, kar svet trenutno resnično potrebuje, manj negativnosti in več ljubezen. Skoraj čez noč sem na vse začel gledati drugače in si jih predstavljal kot svoje brate in sestre, tako kot so me tako dolgo nazaj učili pri verouku. Vsi smo bili na istem igrišču in vsi smo želeli sprejetje, odpuščanje in ljubezen.

Takrat sem se odločil, da bom skozi svoje dneve preživel s čim več pozitivnosti. Svojim prijateljem pridigam odpuščanje, ne glede na to, ali se kregajo s svojimi fanti ali pa so samo jezni na življenje. bolj se nasmehnem. Brezdomcem poskušam dati več. In še veliko več molim. Ne da bi se res potrudil, sem se ponovno uskladil s svojo krščansko vero in tokrat je povezava še močnejša. Če nočem nositi negativnosti s seboj, če pogosteje pogoltnem svoj ponos in vsak dan izvajam pristno empatijo, se počutim čustveno lažje. Počutim se srečnejše. In počutim se nekoliko bolje opremljen za obvladovanje teže sveta... ali vsaj nekaj od tega. In opazil sem neverjeten rezultat: ko sem poskušal vnesti več ljubezni v svoje življenje in življenja ljudi okoli sebe, sem opazil, da vedno več ljudi dejansko počne isto stvar.

Torej, medtem ko sem izgubil W.W.J.D. zapestnica že davno stanje sveta služi kot opomnik o nujnosti vere same po sebi. Ponovna poživitev mojih krščanskih vrednot – odpuščanja, sočutja, ljubezni – mi je omogočila, da se počutim pristno povezan z vsako osebo okoli sebe.