Na vmesnih volitvah leta 2018 se za politične funkcije bori ogromno žensk brez primere. Ta mesec profiliramo več vrednih kandidatov, ki želijo spremeniti.
Ko je leta 1996 prvič začela delati prostovoljno za kampanje, Veronica Escobar si ni predstavljala, da bi sama kdaj hotela iti v politiko - kaj šele kandidirati za funkcijo. Toda zdaj, več kot dve desetletji pozneje, se je nekdanja okrožna sodnica znašla točno tam: kot demokratska kandidatka za kongres v 16. okrožju Teksasa.
"Nikoli si nisem predstavljala, da bom kandidatka ali da bom kdaj opravljala izvoljeno funkcijo," pravi V stilu. "Pravzaprav sem si mislil:" Absolutno ne. Tega ne bom nikoli naredil; Vedno bom v ozadju – pomagal, podpiral, preiskoval, telefonsko bančništvo – vendar ni šans ali želim to kdaj narediti.''
Ko je čas tekel, je Escobar hitro ugotovila, da mora uporabiti svoj glas, da uveljavi spremembo v velikem obsegu. "Če pričakujem ambiciozno, etično vlado, potem je bolje, da stopim in se borim za to," pravi zagovornik reforme priseljevanja. »Raje bi bil pripravljen skočiti in dati svoje ime v ring. In tako sem tudi storil."
POVEZANE: Če bo mlada Kim zmagala novembra, bi lahko bila prva korejsko-ameriška ženska, izvoljena v kongres
Če bi bil izvoljen, bi Escobar postal prva Latinoameričanka iz Teksasa v kongresu in potencialni mejnik zanjo ni izgubljen. "Ko sem izvedela, da še nikoli ni bila Latina, ki bi bila izvoljena v kongres iz Teksasa, sem bila šokirana," pravi. V stilu. »Pravzaprav sprva nisem verjel, ker se zdi nerealno za državo naše velikosti in za državo, v kateri je velik odstotek prebivalstva Hispanic. Zavedati se, da lahko pišemo zgodovino, je zelo razburljivo." Nadaljujte z branjem, če želite izvedeti več o Escobarju.
Začeti vračati:
»V pomoč drugim kandidatom me je sprva spodbudilo globoko razočaranje nad smerjo skupnosti vstopa,« pravi Escobar, ki je opazila spremembe v svoji skupnosti v El Pasu v Teksasu, ko se je preselila nazaj po podiplomski šoli v 1993. »V skupnosti sem čutil zelo motečo ksenofobijo. Poganjal ga je pristop vodje lokalne mejne patrulje, da militarizira našo mejo in da se migranti zdijo nezaželeni in nevarni. Bil je ta predlog za gradnjo zidu in bil sem res zgrožen in užaljen. Zdelo se mi je, da to ni reprezentativno za skupnost ali našo lokacijo na meji med ZDA in Mehiko. Ta pogovor, poziv k zidu, je vodil vodja sektorja mejne patrulje, ki se je odločil kandidirati za kongres leta 1996. Pomislil sem: 'O moj bog, v kongresu ne moremo imeti zagovornika gradnje zidu, ki bi predstavljal to živahno, čudovito skupnost na meji med ZDA in Mehiko.'
Escobar se je odločil ukrepati. "Prva kampanja, na kateri sem delala, je bila za nasprotnika tistega vodje mejne patrulje," pravi. »To je bilo prvič, da sem potrkal na vrata. Čutil sem poziv k ukrepanju, da branim skupnost in se borim proti temu, za kar sem verjel, da so ksenofobična stališča, ki škodujejo skupnosti.
Najpomembnejša vprašanja:
S svojo platformo se Escobar zavzema za vprašanja, kot so varstvo okolja, širjenje dostopa do cenovno dostopnega zdravstvenega varstva in izboljšanje storitev veteranov. Toda osrednji poziv k ukrepanju njene kampanje je osredotočen na zavzemanje za ameriško-mehiško mejo in podporo reformi priseljevanja. »V času, ko so obmejne skupnosti, kot je moja, tarča ločitev družin, zavrnitve potnih listov in uporabe naših vstopnih pristanišč kot mesto ovir za prosilce za azil, zavedanje, da lahko naredimo zgodovino, je zelo razburljivo – še posebej zato, ker prihajam z meje,« je pravi. »Meja je res tarča v tem obdobju v zvezni vladi, ki jo vodi Trumpova administracija. Da bi vedeli, da kot odgovor pišemo zgodovino tako, da pošljemo osebo z meje v kongres – ki je a Latina, ki je videti kot njena skupnost – dejstvo, da meja ustvarja zgodovino, je zame zelo pomembno.
Navdih skupnosti:
Ko Escobar razmišlja o prihodnosti El Pasa, je motivirana, da si še naprej prizadeva za spremembe. "V mojem življenju sta dva resnična navdiha za vožnjo in številka ena je moja skupnost," pravi Escobar. »Prihajam iz skupnosti, ki skrbi drug za drugega, kjer si družine vedno prizadevajo pomagati, zaščititi in dvigniti drug drugega. Iz tega prihaja neverjeten navdih."
Njen drugi ključni navdih je njena družina, »predvsem« njena dva otroka, 20-letni sin Cristian in 18-letna hči Eloisa. "Čutim globoko dolžnost, da jim pustim boljši planet, boljšo skupnost, boljšo vlado," pravi Escobar. "In to se trenutno ne dogaja. Živimo v tem, za kar verjamem, da je zelo temno obdobje v ameriški zgodovini, in verjamem, da potrebujemo zelo močno glas, vnet zagovornik meje in družin tukaj in nekdo, ki bi se boril za pravično in človeško vlada. Čutim občutek nujnosti delati na stvari, tako da bodo moji otroci podedovali nekaj, kar je boljše od tega, kar sem podedoval jaz.
Največji izzivi:
Escobarjeva kampanja ni bila brez ovir. »Mislim, da je zame najtežja stvar – in morda je enako za druge ženske, zlasti barvne in ženske brez velikih finančnih sredstev – je res, resnično finančna žrtev kandidirati za te pisarne,« pravi Escobar. »Mislim, da je to tisto, zaradi česar je ženskam tako težko in zakaj je tako malo žensk, ki tečejo. Pred enim letom sem moral zapustiti službo. Moja družina se je morala zelo finančno žrtvovati, da sem lahko imel privilegij kandidirati za kongres, jaz pa sem eden izmed srečnežev. Imam podporo moža, moje družine in prijateljev, ki mi resnično pomagajo prebroditi ta zelo težki čas za nas, finančno.”
Escobar se boleče zaveda, da brez te ravni podpore njena kandidatura za kongres morda ne bo mogoča. "Tam je toliko nadarjenih in briljantnih žensk, katerih glasove potrebujemo, a jih ne moremo imeti, ker so mame samohranilke ali ker preprosto nimajo finančnih sredstev za to," pravi. »Zato v težavah, s katerimi sem se soočil, prepoznam, da sem pravzaprav zelo srečen, da sem se lahko žrtvoval. Vsekakor ni bilo lahko, vendar sem hvaležen za priložnost.”
Za več takšnih zgodb si oglejte novembrsko številko V stilu, na voljo na kioskah, na Amazonu in za digitalni prenos oktober 12.