Olivia Holt o tednu v Keniji, ki ji je spremenil življenje

Letošnje leto je bilo zame naporno. Veliko časa sem porabil za promocijo svoje glasbe in dela na vseh svojih projektih, zato sem se že v začetku leta odločil, da želim narediti nekaj za nekoga drugega. Ali je šlo za pomoč v moji skupnosti v L.A. ali za potovanje v tujino, nisem vedel.

Po naključju je v istem tednu, ko sem se z enim od svojih prijateljev pogovarjal o tem, kaj želim početi, ekipa WE Movementa stopila do mene in me vprašala, ali želim iti z njimi v Afriko. Pravzaprav sem nameraval oditi za nekaj mesecev, da bi snemal na lokaciji, vendar sta bila moja črevesja, moje srce in moj um na isti strani, zato sem vedel, da želim to uresničiti.

Za Gibanje WE sem izvedel pred dvema letoma, ko sem se udeležil WE Day, enega od dogodkov, ki jih izvajajo vsako leto. Njihovo poslanstvo je neverjetno, saj si prizadevajo za vpliv tako lokalno kot globalno v skupnostih, ki morajo imeti glas. Tam sem izvedel za potovanja, na katera se vsako leto odpravijo v tri različne vasi – eno v Ekvadorju, eno v Indiji in eno v Keniji, ki sem jo obiskal, imenovano Maasai Mara.

Naša skupina je bila majhna – samo jaz, moj prijatelj in nekaj profesorjev, ki delajo pri WE –, vendar smo na našem potovanju lahko dosegli toliko. V enem tednu smo pomagali zgraditi vodnjake za čisto, filtrirano vodo, pa tudi nekaj zgradb za dekliško šolo, ki se imenuje Kisaruni All Girls Secondary School.

Medtem ko smo bili tam, smo si ogledali kampus, ki je bil eden mojih najljubših delov. Dekleta so nam pokazala kavarno in laboratorijske sobe ter vse stvari, ki so se jih učili. Neverjetno je bilo videti vse, kar so vpijali, ko so bili v tej šoli. Verjetno je 99 odstotkov deklet povedalo, da zdaj zaradi tega sanjajo, da bi nekoč šli na univerzo.

Spoznal sem toliko neverjetnih ljudi, ki so me odkrito sprejeli v svojo vas. Naučili so me, kako je bilo nekoč loviti hrano in kako jo narediti rafikis, zapestnice iz perl, ki jih ustvarjajo mame, da se preživljajo.

Toliko perspektive sem pridobil, ko sem bil v njihovi bližini. Obstaja veliko stvari, za katere menim, da jih jemljemo za samoumevne, in to bi lahko bilo nekaj velikega, na primer naše izobraževanje, naše zdravje, zrak, ki ga dihamo, voda, ki jo pijemo, ali pa je lahko nekaj majhnega, kot so čevlji, ki jih nosimo, ali oblačila na hrbtu.

Ko smo prvič prispeli, so bili vsi ti majhni otroci, ki so tekli za vozilom, v katerem smo bili, in oni so se nasmehnili od ušesa do ušesa, s temi ogromnimi nasmehi na obrazih in govorili: "Jambo!", kar je zdravo v svahili Na nogah niso imeli čevljev in zelo malo oblačil. Ponoči se tam ohladi in ni veliko zavetja. Tako da mi je to odprlo oči.

Vsekakor je vplivalo na to, kako se zdaj soočam s stvarmi v mojem življenju, ker vem, da se na svetu dogaja veliko več kot izzivi, s katerimi se borim.

Sliši se klišejsko reči, da je potovanje spremenilo življenje, vendar je res. Spomnim se, da sem mislil, da bom pomagal tem ljudem in naredil spremembo zanje, ne da bi se zavedal, da mi bodo pomagali in naredili takšno spremembo v mojem življenju.

— Kot rečeno Jennifer Ferrise.

Če si želite ogledati več utrinkov s Holtovega potovanja, nadaljujte z branjem. Za več informacij o gibanju WE obiščite we.org.