»Pomagamo ljudem – čistimo zemljo za kmete, s čimer naredimo državo varno, da se ljudje vrnejo. Večino ljudi vojna močno prizadene. Naša družina je izgubila dom. Morali smo bežati in izgubili smo vse,« pravi 24-letna Sabreen. Je ena od več kot 700 Iračank, zaposlenih v Mines Advisory Group (MAG), katerega naloga je locirati in uničiti kopenske mine, kasetno strelivo in neeksplodirane bombe na vojnih območjih. Z operacijami na štirih celinah MAG novači in usposablja lokalno prebivalstvo, zlasti ženske, za delo s posebno opremo in psi za odkrivanje min, da očistijo svojo zemljo. To ženske uči tržne veščine in jim omogoča, da vstopijo v delovno silo in zaslužijo za preživetje.
Izvršna direktorica MAG-a Jane Cocking pravi: »Kopenske mine in neeksplodirane bombe pogosto prizadenejo najbolj marginalizirane skupine v državi, ki okreva po konfliktu. Ko novačite ljudi iz teh skupin, lahko igrajo pomembno vlogo pri osvoboditvi svojih skupnosti pred strahom pred kopenskimi minami ter jim finančno zagotoviti boljše življenje družine.”
Desetletja konfliktov so Irak naredila za eno najbolj prizadetih držav na svetu zaradi min in težava se je le še poslabšala, ko je ISIL leta 2014 zavzel tamkajšnje ozemlje. MAG ima 55 deminerjev v severnoiraški regiji Tal Afar, ki je bila pomembna strateška pot za ISIL, saj leži med Sirijo na zahodu in Mosulom na vzhodu. Sabreen je med Arabci, Turkmeni in Kurdi, ki si skupaj prizadevajo očistiti ozemlje al-'Ayadiya, zadnje mesto, ki so ga osvobodile iraške varnostne sile in koalicijske skupine okoli dveh pred leti. Mnogi domačini so samooskrbni kmetje in ne morejo znova začeti pridelovati hrane, dokler njihova zemlja ni varna.
Sama al-'Ayadiya, obdana z minskimi pasovi, je bila močno onesnažena z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi in improviziranimi eksplozivnimi napravami, vključno s samomorilskimi pasovi. V preteklem letu se je zgodilo pet nesreč na več kot 800.000 kvadratnih metrov velikem minskem polju vzhodno od mesta, zato so ekipe MAG lokalne prebivalce izobraževale o nevarnostih. Sabreen pravi: »Ljudje, zlasti otroci, ne razumejo nevarnosti... Če vidijo zanimiv predmet, tudi bombo, se bodo z njim igrali.« Vaščani zdaj opozorijo MAG, ko odkrijejo kar koli sumljivega. V času tiska je bilo v Tal Afarju odstranjenih približno 2217 predmetov.
Delo ekipe je naporno, a tudi izpolnjujoče. Poletja so vroča, oprema pa težka. »Vstanem ob 4. uri zjutraj, v bazi MAG pa ob 5. uri zjutraj. Razvrstimo komplet in preverimo medicinsko opremo; potem potujemo skoraj eno uro do našega delovišča v al-'Ayadiya,« pravi 23-letna Rasha, ki se izmenjuje s svojimi kolegi in organizira prehrano skupine za ta dan (običajno kosilo je solata in kruh). "Ponosen sem, da sem del ekipe, ki pomaga ljudem... [Oni] se morajo počutiti varne in si lahko znova zgraditi življenje."
Še več, plače deminerjev so nepogrešljive za njihove družine, še posebej za tiste, katerih starši so prestari ali bolni za delo in katerih bratje in sestre so še šoloobvezni. 20-letni Suham pravi: »Super delo je, da lahko pomagam drugim in tudi podpiram svojo družino. Večina moje družine je zadovoljna zame in dobro opravljam delo, razen mame. Boji se zame in mi ves čas govori, naj odidem. Povem ji, da ji ni treba skrbeti... V redu bom.” Dalal, 24, priznava, da je tudi njena mama nelagodna glede svojega dela, vendar pojasnjuje: »Pomagam preživljati svojih devet sester in dva brata. [Poleg tega] ljudem pomagamo, da se vrnejo domov in zaživijo normalno življenje – na to sem ponosen.”
Portia Stratton, državna direktorica MAG za Irak, pravi: »MAG je bila prva organizacija [v Iraku], zaposluje ženske operaterje in imamo največ operaterjev med vsemi carinjenjskimi organizacijami v država. Te pogumne ženske [imajo] ključno vlogo pri zagotavljanju, da so njihove skupnosti varne in da lahko ponovno uspevajo po vojni." Ko je MAG lansko poletje začel s svojim programom v al-'Ayadiyi, se je domov preselilo le pet družin zavetišča. Zdaj se je vrnilo več kot 750 družin in trgovine se začenjajo odpirati. Obstaja trgovina z živili, mesnica in bencinska črpalka, vendar je skupnost še dolga pot. Dalal dodaja: "Upam, da bomo druge ženske navdihnile in se pridružile MAG-u."
Poleg dejavnosti v regiji Tal Afar MAG zaposluje tudi deminerje v sosednji regiji Okrožje Sinjar, kjer je nekoč živelo približno 400.000 ljudi iz jezidske verske manjšine skupina. Ko je ISIL vdrl, je bilo celotno jezidsko prebivalstvo razseljeno, ujeto ali pobito. Po podatkih kurdskih oblasti in skupin za človekove pravice je bilo ugrabljenih več kot 6000 jezidskih žensk in otrok. Večino žensk in deklet so mučili, posilili in prodali kot sužnje, medtem ko so fante ločili in dali k družinam borcev IS, da bi izbrisali njihovo jezidsko identiteto. Agencija ZN za begunce je maja poročala, da še vedno pogrešajo približno 3000 jezidov, večinoma žensk in otrok. Le redkim se je uspelo vrniti na svoje domove v okrožju Sinjar, ker so bile njihove vasi porušene in onesnažene z minami. Med stavbami, ki še stojijo, je veliko miniranih. Dokler teh eksplozivov ne odstranimo, infrastrukture ni mogoče obnoviti, vasi pa ostajajo neprimerne za bivanje. »Želimo živeti v miru, tako kot ljudje v ZDA,« pravi Haym, 24-letni deminer. "Želim, da se odstranijo vse mine, da se lahko vsaka družina varno vrne domov."
Naslednje slike so bile posnete v okrožju Sinjar v začetku tega leta, konec aprila in v začetku maja. Vsi deminerji, ki delajo za MAG v Sinjarju, so Jazidi.
Fahima (na zgornji sliki), 24, nadzoruje skupino deminerjev v vasi Rambusi, južno od mesta Sinjar. »Najtežje pri delu zame je ukvarjanje z novimi vrstami IED in minami,« pravi. »Lahko imajo skrita stikala in moraš biti zelo previden. To je težko delo, vendar moraš poskusiti - in moraš verjeti vase."
Enaindvajsetletni Vian (na zgornji sliki z X-Langom, psom za odkrivanje min) je eden od vodnikov psov MAG. "Zelo sem vesela, da opravljam to delo," pravi. »Očistili bomo zemljo, da bodo ljudje lahko prišli domov. Zame je to sveto delo.” 29-letna Halema, prav tako vodnica psov, dodaja: »Delam, da podpiram svojo družino in tudi prispevati k moji skupnosti." Halema pravi, da je pes Aron, s katerim dela, »prijazen in mehak, pameten in rad igrati. Ko mu povem, kaj naj naredi, zelo dobro uboga – je odličen pes in nikoli ne zgreši tarče.«
Holiva (na sliki zgoraj), 21, pravi, da je ponosna, da je deminerka. »Vem, da je delo lahko nevarno, vendar imamo dobro usposabljanje in to moramo narediti. V naši skupnosti smo moški in ženske enakopravni, zato mi je prav, da sem deminer.« Holivina družina zdaj živi v Nemčiji, vendar se je odločila ostati v Iraku z bratom. "Želim pomagati pri obnovi svoje skupnosti," pravi. "Tukaj me potrebujejo."
Za več takšnih zgodb vzemite septembrsko številko V stilu, na voljo v kioskih, na Amazonu in za digitalni prenos avg. 16.
