Brez zamude, Hilary Swank ve, da bodo ljudje videli njeno novo predstavo, Alaska Daily, in domnevati, da je to le še ena zgodba o "Belem rešitelju". Navsezadnje igra belo novinarko, ki se znajde vpletena v negotov primer pogrešane domorodke v Anchorageu na Aljaski, kmalu po tem, ko je izgubila službo pri velikem mestnem časopisu. Ve tudi dvakratna dobitnica oskarja, ki ima možnost gledalcem dati nekaj zelo, zelo drugačna — in točno to počne. S tem, da v ospredje postavlja zgodbe staroselcev (v dobri družbi, dodaja, z oddajami, kot so Rezervacija psov in Rutherford Falls v etru), ve, da lahko prevzamejo žaromete.
Na vprašanje, kako trenutno nezaupanje do medijev vpliva na oddajo o lokalnem časopisu, Swank ne okleva povedati, da se ljudje lahko — in bi morali — spraševati, kje in kako dobijo svoje novice. Tudi družbenih omrežij ne diskreditira v celoti, predlaga pa, da si vsi vzamemo trenutek, da se poglobimo in presežemo tisto, kar imenuje "hitro novinarstvo".
»Hitro novinarstvo je zame nekakšno pridobivanje informacij na Instagramu. Kaj bi bila resnica? Videl sem na Instagramu. To je brskanje in brskanje in brskanje in opazovanje stvari, namesto da bi se poglobili v novinarja, ki je svoje življenje posvetil iskanju resnice,« pravi Swank. "Tam zunaj so."
ABC
Swankova Eileen Fitzgerald je ena od teh novinark. Predstava, ki bo premierno uprizorjena oktobr. 6 na ABC spremlja Fitzgeraldovo, ko raziskuje zgodbe, ki so pomembne za podeželski del države – tiste, ki so v nacionalnih novicah pogosto spregledane. In kot zločini nad domorodnimi prebivalci na naslovnicah v Ameriki in Kanadi, Swank gledalcem zagotavlja, da ekipa pri Alaska Daily se zaveda, da oddaja stopa po občutljivem terenu.
»V naši ekipi imamo nekaj pisateljev, ki skrbijo, da smo vključujoči na način, ki ni samo z vidika bele osebe. To bi bila velika krivica, nadaljevanje krivice do pripovedovanja zgodb na resničen in upajmo močan način, ki razkrije resnico,« pravi o tem, kako Alaska Daily upa, da bo prikazal resničnost domorodnih prebivalcev. "Mislim, da bi lahko to osvetlila in to naredila na pravičen način," dodaja. "Imeti ljudi na odgovornost, da sledijo, kar lahko naredi pripovedovanje zgodb."
Medtem ko lahko velike izdaje dobijo ves aplavz, ko gre za pokrivanje velikih dogodkov (in največ kritik), Swank in Alaska Daily ekipa upa, da bo lokalnemu novinarstvu prinesla malo več ljubezni. Pravi, da brez lokalnih publikacij "mnogi ljudje ne vidijo svojih skupnosti predstavljenih v medijih."
»Govori tudi o tem, kako pomembno je lokalno novinarstvo. Ne gre samo za govorjenje o New York Times in Objavi," nadaljuje. "Govorimo o tem, kako pomembno je lokalno novinarstvo, kako veliko novic velikih konglomeratov ne bo pokrilo manjših stvari, ki so pomembne in pomembne za manjše domače mesto."
Tako kot so hitre novice hitra rešitev za ljudi, ki upajo, da bodo svoje informacije dobili čim lažje, Swank pravi, da je lahko hitra moda dolgoročno prav tako škodljiva. Njena linija oblačil, Izjava o poslanstvu, upa, da bo stvari upočasnil in ponudil kose, ki se izogibajo ciklu trendov in namesto tega sprejmejo dolgo življenjsko dobo in izdelavo.
»Prebral sem vse o hitri modi. Pravkar sem bral o iskanju nečesa, kar je dobro narejeno v tovarnah dediščine,« pravi Swank o proizvodnji, ki stoji za izjavo o poslanstvu. »Vse naše stvari izdelujejo v istih tovarnah kot Chanel in Moncler, vendar jih izdelujemo v četrtini ceno, ker mi ni všeč ideja, da lahko samo določeno število ljudi kupi te stvari, ker je tako drago."
Swank pa ni imuna na samokritiko, saj pravi, da ve, da pletenine, oblačila za šport in salon iz Mission Statement niso tako dostopni kot hitra moda. Tako kot pri bolj premišljenem zaužitju novic želi, da se potrošniki umirijo in razmislijo o namenih in postopkih, ki stojijo za oblačili, ki se jih odločijo kupiti in nositi.
»Za četrtino cene še vedno ni poceni [kot hitra moda], vendar ne iščemo poceni. Iščemo kakovost in stvari, ki bodo trajale,« pravi. »Ko berem, da ljudje kupujejo poceni oblačila, hitro modo, in jih oblečejo dvakrat in pol ali trikrat, preden jih vržejo stran. Niti ne dajo, ker je tako poceni in jim je vseeno. S tem samo ubijamo svoje okolje."
S Swankovo je nemogoče govoriti o modi, ne da bi omenili eno njenih najbolj nepozabnih oblek: obleko Guya Larocheja z dolgimi rokavi, ki jo je nosila leta 2005, ko je osvojila svojega drugega oskarja za najboljšo igralko za Million Dollar Baby. Swank je dejala, da je bila po ne tako dobri izkušnji z rdečo preprogo pred leti odločena, da ne bo dovolila, da se to ponovi – in je obleko dejansko ugrabila na fotografiranju.
"Jutro na podelitvi oskarjev za Fantje ne jokajo, nisem imela obleke, ker je bila to tako grozna izkušnja s stilistom in bilo je tako, kot da je vse, kar bi lahko šlo narobe, šlo narobe,« pravi. "Torej, rekel sem si:" To se ne bo več zgodilo. Torej, za Million Dollar Baby, le prej sem se lahko lotil tega. Vedel sem, kaj lahko pričakujem. Vedel sem, da sem že bil na poti. Šel sem na fotografiranje za italijanščino Vogue ali kaj podobnega."
Getty Images
Ker tudi z oskarjem nagrajene igralke ne morejo kar tako oditi s kakršnimi koli oblekami, Swank pravi, da je morala tako rekoč prositi ekipa na snemanju, da jo vzame s seboj, in obljubila, da je trenutek, kot je podelitev oskarjev, popoln kraj za ogled obleke.
"Pregledal sem njihovo stojalo za obleke, videl sem to in si rekel: 'To je obleka, ki jo želim nositi Oskarja.' In rekli so: 'V redu, ampak to moraš nositi tudi za fotografiranje',« Swank spominja. "In jaz si rečem:" Ne, ne, fotografirali ga bodo na rdeči preprogi. Nosim jo na podelitvi oskarjev. In rekli so: 'V redu, no, poslali vam ga bomo.'"
"Takoj moram oditi ven s to obleko, ker se bojim, da je nikoli več ne bom videla," se spominja, da je povedala ekipi. "Toda to je eden tistih trenutkov, ko nekaj oblečeš in si kot, to je moja obleka. Čutim to. Dobro izgledam v njem. V njej hodim višje. To je to. In všeč mi je barva."
